Bolnišnica za ženske bolezni in porodništvo Postojna

Laparoskopija

Laparoskopija je minimalno invazivna metoda, s katero zdravniki pregledajo notranjost trebušne votline – bodisi v diagnostične bodisi v terapevtske namene. Zaradi majhnega tveganja za nastanek med- in pooperativnih zapletov se v klinični praksi vse bolj uveljavlja, predvsem za ugotavljanje vzrokov neplodnosti pri ženskah in za odstranjevanja benignih sprememb na rodilih.

Laparoskopija omogoča neposreden pregled notranjosti trebušne votline brez obsežnega prereza trebušne stene.Tako so po-operativne bolečine in možnosti zapletov manjše, hospitalizacija in okrevanje pa sta skrajša.

Kot diagnostična metoda je laparoskopija v rabi za pojasnjevanje težav in ugotavljanje njihovih vzrokov, kadar tega ni mogoče opredeliti z osnovnimi postopki (ginekološki pregled, ultrazvočni pregled rodil). V praksi to pomeni ugotavljanje nekaterih vzrokov za žensko neplodnost in nepojasnjene bolečine v trebušni votlini ter za razjasnitev nepravilnosti, ki so bile ugotovljene pri ginekološkem pregledu in/ali ultrazvoku rodil. V teh primerih je poseg navadno kratkotrajen, hospitalizacija kratka, bolniški stalež pa minimalen (navadno do pet dni).

Kot operativna metoda je laparoskopija v ginekologiji v rabi pri naslednjih postopkih:

  • sterilizacija (prekinitev jajcevodov),
  • odstranjevanje zarastlin, ki nastanejo kot posledica vnetij v trebušni votlini in so pogost vzrok za nepojasnjene bolečine v trebuhu in neplodnost,
  • zdravljenje endometrioze (prisotnost tkiva maternične sluznice zunaj maternice: v trebušni votlini, najpogosteje pa na jajčnikih in potrebušnici),
  • odstranjevanje cist na jajčnikih ali celotnih jajčnikov,
  • odstranjevanje benignih tumorskih sprememb na rodilih (najpogosteje  maternične miome)
  • odstranjevanje malignih novotvorb maternice (zlasti telesa, redko vratu) in jajčnikov v začetnih stadijih bolezni.

Kako poteka poseg?

Za marsikoga je operacijska soba že sama po sebi neprijetna, ob številnem medicinskem osebju, ki je potrebno za izvedbo posega, in glasnih aparaturah pa je okolje naravnost zastrašujoče. Toda prav strokovno osebje in sodobna tehnologija sta ključ do varnosti. Pred posegom je treba uporabiti odvajala za predoperativno čiščenje črevesja, saj prazno črevo omogoči lažje operiranje in hitrejše okrevanje po posegu. Laparoskopija poteka v splošni anesteziji. Pacientka je na operacijski mizi nameščena v litotomijski položaj, enako kot pri ginekološkem pregledu. Ko je vzpostavljena globoka anestezija, s posebno iglo (Veresova igla) skozi 0,5–1 centimeter velik rez, večinoma v popku, trebušno votlino napihnejo s CO2. To je potrebno zato, da se črevo in drugi notranji organi odmaknejo od trebušne stene, kar zagotavlja večjo varnost in preglednost posega. Skozi isti rez v trebušno votlino vstavijo laparoskop, ki omogoča prenos slike na zaslon, kar operaterju omogoči pregled trebušne votline. Nato v skladu z namenom posega skozi dodatne reze v spodnjem delu trebuha uvedejo še druge inštrumente (škarje, prijemalke …). Operater si lahko prek kamere ogleda celotno notranjost trebušne votline, zlasti natančno pa si ogleda rodila: maternico, jajcevode, jajčnike in druge bližnje strukture. Pri neplodni ženski z barvilom, ki ga vbrizgajo skozi kanal materničnega vratu,preveri prehodnost jajcevodov. Če ugotovi nepravilnosti (miom na maternici, cista najajčniku, endometrioza, neprehodni jajcevodi…), jih odpravi. Trajanje laparoskopije je težko opredeliti, saj je odvisno od vrste posega. Po koncu posega operater odstrani instrumente in izpusti CO2. Kožo zašije s šivi in jo prekrije z obliži. Odstranjevanje šivov največkrat ni potrebno, saj so v uporabi resorbilne šivalneniti – šivi se v desetih do štirinajstih dneh razgradijo sami.

Obdobje po posegu

Neposredno po posegu lahko pride do zaspanosti (posledica splošne anestezije),  bolečine v grlu zaradi intubacije in bolečine na vbodnih mestih. Nastopi lahko tudi krvavitev iz operacijske rane ali iz nožnice, modrikast izcedek iz nožnice (posledica vbrizganja modrila za dokazovanje prehodnosti jajcevodov), pozneje pa zelenkasto obarvan urin (posledica vbrizganja modrila v mehur, ki že med posegom pokaže na njegovo morebitno poškodbo). Redko nastopi bolečina v ramenih zaradi aplikacije CO2 v trebušno votlino (posledica draženja trebušne prepone), slabosit ali bruhanja zaradi draženja v želodcu.

Trajanje hospitalizacije je individualno pogojeno. Če pri manjšh operacijah (sterilizacija, odstranitev jajčnikov, luščenje cist na jajčnikih) sam poseg poteka brez zapletov in se pacientka dobro počuti, lahko bolnišnico zapusti že prvi dan po operaciji. Po večjih operacijah (miomektomija, histerektomija) pa v primeru dobrega počutja in normalnega poteka operacije lahko odidete domov   2. do 4. dan.

Po operaciji boste potrebovali 1 do 2 tedna počitka in bolniškega staleža (odvisno od posega), kar uredite pri izbranem družinskem zdravniku. Kontrola pri izbranem ginekologu je običajno čez 4-6 tednov po operaciji z odpustnico, v kateri so zabeležene vse zdravnikove ugotovitve in informacije o domači oskrbi: trajanje priporočenega bolniškega staleža, omejitve pri telesnih dejavnostih, lajšanje bolečin s protibolečinskimi sredstvi in datum predvidenega kontrolnega pregleda.

Pooperativna bolečina lahko traja nekaj dni in večinoma ni močna. Praviloma izzveni v času bolniškega staleža, med katerim je priporočljiv počitek, po potrebi pa tudi jemanje protibolečinskih zdravil.

V primeru nenadno povišane telesne temperature in mrzlice, napetosti v trebuhu, krvavitve iz nožnice, ki je obilnejša kot pri menstruaciji, otekanja in bolečin v mečih, znakov vnetja rane (rdečina, otekanje, izcedek, bolečina) ali bolečin v prsnem košu s težko sapo se mora bolnica nemudoma zglasiti v ustanovi, v kateri so jo operirali, ali pa obiskati urgentno ginekološko ambulanto.

Neželene posledice in možni zapleti

Ginekološki laparoskopski posegi so načeloma varni, večji zapleti pa izredno redki. Zarastline v trebušni votlini so možna posledica kirurških posegov, vendar so pri laparoskopiji redkejše in manjše kot pri klasičnih kirurških posegih. Ker je prvi vstop v trebušno votlino z Veresovo iglo opravljen na slepo, utegne priti do poškodb notranjih organov. Verjetnost za to je večja, če so v trebušni votlini zarastline, ki spremenijo lego organov. Poseg je bolj tvegano izvajati po predhodnih operacijah ali vnetjih (vnetje slepiča, jajčnikov ali jajcevodov), pri  bolnicah s prekoemrno telesno težo in po predhodnih neuspešnih laparoskopskih poskusih. Če pride do takšnih poškodb, jih zdravijo že med operacijo. V tem primeru se lahko zgodi, da je treba narediti večji rez trebušne stene, zato vsako bolnico seznanijo s tem tveganjem.

Med posegom utegne priti tudi do anestezioloških zapletov (poslabšanje obstoječe sistemske bolezni, težave pri intubaciji, alergične reakcije na zdravila) ali do poškodb živcev zaradi ginekološkega položaja na operacijski mizi, ki pa v večini primerov hitro in spontano izzvenijo.