Bolnišnica za ženske Bolezni in porodništvo Postojna se je pod vodstvom direktorja Aleksandra Merla razvila v mednarodno priznano, na področju porodništva celo pionirsko ustanovo. Najvišje odlike vrhunskega ginekologa in porodničarja so strokovnost, visoki etični standardi in izjemna predanost delu; njegovi dostopnost in zavzetost pa magnet za številne pacientke. Delo z njimi namerava ohraniti tudi v primeru izvolitve v evropski parlament; vodenje ustanove, ki je bila njegov drugi dom več kot 40 let, pa sredi četrtega mandata postopoma predaja svoji naslednici.

Skoraj 45 let ste že v zdravstvu. Kateri pa so najmočnejši spomini na začetek dela pred štirimi desetletji v takrat še stari porodnišnici?

Začel sem kot splošni zdravnik v Zdravstvenem domu Postojna, kjer sem delal dve leti. To je bilo takrat pred specializacijo za vse zdravnike obvezno in tak sistem podpiram, saj se lahko zdravnik razvija od samih temeljev navzgor. Lahko si vrhunski specialist, ampak, če ne veš, kako baza funkcionira, ni dobro. Žal tega danes nihče ne sliši.

Sicer pa se iz porodnišnice najbolj spomnim naših učiteljev, ki so bili vsak zase posebne, velike osebnosti s karakterjem, če omenim le dr. Ščuko in dr. Benkoviča … Mladi smo takrat delovali v piramidnem sistemu in spoštovali zelo pametno postavljeno hierarhijo. Vsi smo vedeli, kdo je je šef v hiši, kdo je podšef in tako dalje. Sčasoma se je to z demokratičnimi spremembami razvodenilo in danes kot šef zelo težko kaj dosežeš. Čeprav moram reči, da sem sam imel zelo malo težav s personalom, prav tako s pacientkami. Zame je bilo vedno ključno, da gre pacient iz hiše dobro strokovno obdelan.

Sicer pa je takrat, ko drugih porodnišnic še ni bilo, postojnska porodnišnica pokrivala celo Primorsko. Zaposlena sta bila samo dva ginekologa, ki sta bila ves čas v službi in delo je bilo zelo naporno. Jaz sem pravzaprav zadnji iz tiste garniture, ki sem ohranil ta delovni ritem.

40 let in več je dolga doba, sploh za medicino, kjer prihaja do stalnih sprememb, preskoki v razvoju so ogromni. Kateri se zdijo vam najpomembnejši mejniki v zgodovini bolnice?

Začel sem v času, ko smo zdravniki uporabljali v glavnem obe roki in glavo. Morali smo imeti dober občutek za opazovanje pacienta in sposobnost opraviti dober fizikalni pregled ter iz pacienta izvleči čim več podatkov. Ultrazvokov ni bilo, niti endoskopije; opravljali smo klasično operativo in za šivanje uporabljali svilo.

Najhujše so bile izven maternične nosečnosti, ki jih brez ultrazvoka nismo mogli dovolj zgodaj odkriti. Veliko žensk smo komaj ohranili pri življenju, mnogo jih je tudi umrlo, saj velikih izgub krvi brez transfuzije nismo mogli nadomestiti. To ti ostane v spominu. Spomnim se tudi instrumentark, ki so morale prati krvave tampone in jih nato sterilizirati, tudi raztrgane PVC rokavice so morale zaflikati.

Ko je prišel ultrazvok, smo se morali dela z njim naučiti sami, brez učbenikov. Težki so bili tudi prvi poskusi z endoskopijo; v Kopru je ženska zaradi krvavitve v trebušno votlino celo umrla. Takrat so se pregledi in posegi z endoskopom za nekaj let zaustavili, kasneje pa se je razvoj pospešil in  nadaljevali so se novi tehnološki pristopi z endoskopijo. V naši bolnici smo ves čas hitro sledili inovacijam in ohranjali kakovost dela.

Velik stres za nas pa je bil odhod vojakov JLA iz Slovenije, saj smo s tem izgubili velik del klientele in imeli veliko manj dela kot prej, ko se je mlada populacija oficirskih kadrov zdravila v Postojni. Takrat je prišlo tudi do poskusa ukinitve naše bolnice, a smo si izborili obstoj in zelo hitro smo morali dvigniti kvaliteto. To so bili res težki časi.

Poslušalci takrat novega Radia 94 so mene prepoznali kot zaslužnega za obstoj bolnišnice, postal sem prva »osebnost leta« in s tem pridobil neko popularnost. Pred volitvami leta  1996 sem tako pa dobil vabilo stranke LDS in bil izvoljen v parlament. Šlo je za nekakšen daj-dam, saj nam je bila takratna oblast naklonjena in bolnišnica je obstala. Moja parlamentarna izkušnja se je leta 2004 nato zaključila. Zdaj pa sem slučajno spet na listi za volitve v Evropski parlament.

In mnogi se čudijo, zakaj ste se odločili za to …

Že ob oblikovanju sedanje vlade sem dobil povabilo za vstop v politiko, a takrat za to nisem imel nobenih ambicij. Obveljal je dogovor, da se v politiko vrnem v času, ko se bom upokojil in na tak način premostil neko vrzel, čeprav sem vedno nameraval ostati deloma tudi še v medicini. Ko je prišel čas, sem na kandidaturo za evropske volitve pristal pod že prej dogovorjenim pogojem, da sem vodilni na listi, kar bi bila neke vrste krona moje kariere. Kot vemo, je ta dogovor kasneje padel v vodo.

Ko sem to zgodbo že dal ad acta, pa je prišlo novo povabilo za sodelovanje na listi Klemna Grošlja. To naj bi bila neka nova liberalno-socialna, v zeleno politiko usmerjena zgodba, kar mi je ideološko blizu. Imam tudi kilometrino, 45 let izkušenj dela z ljudmi, komunikacijske sposobnosti in znanje tujih jezikov. Tako sem se odločil, da bom kot poznavalec zdravstveno-socialnih razmer in nekakšna siva eminenca kandidiral na 9. mestu liste Zeleni Slovenije.

V življenju se držim pravila, da sta pomembna pogovor in izbiranje srednjih poti, kar je ključno na vseh področjih. Mislim, da je bila srednja opcija tudi v evropskem parlamentu premalo vidna. Starejši intelektualci s kilometrino bi lahko evropski politiki dali nek konstruktiven pečat in jo starostno uravnotežili.

Ob tem se spomnim dr. Janeza Drnovška, ki ga vedno bolj vidim kot tistega politika, ki je vedno znal umiriti vroče zgodbe. Tudi sam menim, da gre na prvo žogo samo v nogometu, v normalnem življenju pa ne.

Postojnska bolnica je povsod poznana kot odlična porodnišnica, manj znano pa je, da imate tudi zelo kakovostno operativo. Vsako leto opravite okoli 1000 operacij.

Imamo določeno število operacij, ki jih država plača in praviloma bi morali operativo razdeliti na 12 mesecev. Če spomladi delamo veliko, pa se nam zgodi, da plan dela zaključimo že v oktobru, kar vodi v izgubo. V javnem sektorju so nekatera področja, sploh ginekologija in operativa, pod-plačana in zato je težko ostati na pozitivni ničli. S tem imajo težave tudi velike bolnišnice, ki pa lahko s prihodki na drugih področjih pokrijejo izgube, ki jih prinašata ginekologija in porodništvo. Mi kot specialna bolnica te možnosti nimamo, zato prihajamo v rdeče številke in pričakujemo, da nas bo na zeleno vejo spravila pridobitev, novi oddelek za oploditev z biomedicinsko pomočjo.

Ta projekt, ki smo ga speljali v zadnjih letih, je ključen za obstoj te bolnice. Zdaj nudimo cel spekter varstva in zdravljenja žensk in pokrivamo vse, od nosečniških problemov do rakastih obolenj. Trenutno imamo z vrhunskimi strokovnjaki pokrita vsa področja. Lahko se pohvalimo, da smo s kadri izjemno dobro pokriti, nekaj težav imamo samo na področju pediatrije, kjer nam pomagajo kadri iz UKC.

Katerih operacij pa opravite največ? Se je to v zadnjih desetletjih kaj spremenilo?

Trenutno je manj abrazij in več histeroskopij. To je endoskopska metoda, ko namesto na slepo s kiretažami pridobiš tkivo s ciljano vizualno odstranitvijo določenih sprememb v maternici, kot so polipi in rakasta obolenja.

Najbolj me veseli, da smo po zaslugi PAP testov in cepljenjem mladih proti HPV uspeli omejiti raka na materničnem vratu. Če ženske redno hodijo na kontrole, skoraj ne najdemo več napredovalih rakov materničnega vratu, pri katerih ne moreš ničesar več narediti. Tudi spremembe materničnega telesa z ultrazvokom pravočasno odkrivamo, večji problem pa so spremembe na jajčnikih, ki jih težko najdemo dovolj zgodaj. Moram reči, da ima Slovenija v  porodništvu zelo dobro pokrito mrežo in visoko kakovost storitev, perinatalna in neonatalna smrt sta zelo redki in pri tem smo po podatkih v  svetovnem vrhu.

Z napredkom porodništva ste tudi v bolnišnici stano razvijali svojo ponudbo in postajali vse bolj prepoznavni …

Ko nam je šlo slabo, smo si kot periferna ustanovica morali narediti nekaj marketinga in danes vsi vedo, kaj ponuja postojnske porodnišnica. Prvi smo ponudili porod v vodi in prvi začeli rutinsko ponujati epiduralno analgezijo, za katero se danes odloči kar polovica žensk. Babiška hiša je s covidom malo zamrla, zdaj pa jo bomo spet oživili. Moram pohvaliti tudi babiško ekipo, ki dobro vodi izjemno obiskano babiško šolo.

Lahko s temi dodatnimi možnostmi omejite vse več želja po porodu na domu?

Prav zaradi teh želja žensk smo kot nekakšen kompromis ponudili porod v babiški hiši. Če se  karkoli zgodi, je možnost takojšnje reakcije. Porodi na domu pa se lahko različno končajo. Mi imamo pomisleke zaradi bojazni pred nenadnimi krvavitvami, kjer so izgube krvi lahko zelo velike, porodnico pa lahko k nam pripeljejo prepozno. Bojimo se tudi zapletov, kot je zastoj poroda.

V bolnici otroka ves čas spremljamo na monitorju, brez uporabe kardiotokografije pa ne moreš vedeti, kaj se z njim dogaja. CTG nas opozori, da nekaj ni v redu in takrat lahko porod dokončamo z vakuum ekstrakcijo ali s carskim rezom. Tudi v bolnišnici se lahko pojavijo težave, čeprav imamo tukaj vse pri roki. Doma pa je to neka čirula-čarula, za katero ne veš, kako se bo končala in v Sloveniji imamo že nekaj slabih izkušenj. Centralizacija porodov v nekdanji Jugoslaviji je prinesla manj maternalnih smrti in smrti novorojencev, statistika se je pozitivno spremenila. Zato res ne razumem, zakaj bi se danes, ko nataliteta pada, vračali nazaj.

Nataliteta pada, nosečnice pa so vse starejše. Kaj to pomeni za vas?

Način življenja prinaša tudi nekaj problemov, ki se jim privajamo. Ljudje se spreminjamo, vse višji smo in vse bolj ozki, carski rezi so veliko bolj pogosti. Več carskih rezov seveda pomeni tudi manj rizika ob porodih. Z nekdanjih 5 do 6 odstotkov je delež carskih rezov narasel že na 20 odstotkov in  verjetno bo ta številka še rasla, tudi zaradi bojazni pred slabim izidom in tožbami. Žal mi je, da zdravstvenega osebja pred tožbami nismo uspeli zaščititi. Že pred leti sem od države pričakoval, da bo to področje uredila, pa ga žal ni.

Tudi za umetno oploditev se odloča vse več starejših žensk oziroma parov. Kaj jim svetujete?

Ti pari imajo seveda vso pravico, da izkoristijo možnost oploditve z biomedicinsko pomočjo. Ampak uspeha pri postopku pri ženskah po 43 letu ne moremo obljubiti, saj se tkiva starajo in zato dobimo odlične zarodke, ki pa se ne primejo. Lahko se dobro počutiš in dobro izgledaš, ampak biološka ura teče, tako pri ženskah kot pri moških. Ženskam krepko po 40 letu zato ne priporočamo umetne oploditve.

S programom ste začeli v marcu in prve nosečnosti so že tukaj.

Ja, nekaj nosečnosti že imamo. Ker so ženske starejše, to prinaša slabši rezultat, na kar smo se že prej pripravili. Vsakega dobrega izida pa se seveda veselimo. Najbolj pa smo veseli, da smo to investicijo izpeljali in parom ponudili možnost oploditve. Projekt je trajal dolgo in je zahteval ogromno energije in lobiranja, da smo ga ob vsej birokraciji pripeljali do konca. To je bila zelo naporna zgodba, ki je zagotovo ne bi ponovil še enkrat. To je edino, česar v življenju ne bi ponovil.

Ste uspeli vzgojiti dober podmladek? Tudi naslednico ste že izbrali.

Prepričan sem, da bodo specialisti ginekologi, ki predstavljajo jedro bolnice, gradili uspešno zgodbo naprej. Jaz se umikam z mirnim srcem. Pri izbiri naslednika se mi je zdelo pomembno, da je to oseba, ki najbolj diha z bolnišnico. Problem pa je, da danes ne želi nihče ugrizniti v to kislo jabolko vodenja ustanove. Konec koncev imaš kot zdravnik direktor tudi slabšo plačo kot  če si samo zdravnik, kar je v Sloveniji unikum. Ljudje pa ne želijo sprejeli odgovornosti za manj denarja.

Direktor, ki bi moral zaposlene dobro stimulirati, nima možnosti narediti ničesar – niti nagrajevati niti ukrepati, kadar je potrebno, saj tvega, da ga obtožijo mobinga. Vodenje je stresno delo, pri katerem moraš poskrbeti tako za preživetje ustanove kot za dobre odnose. Vsi členi v verigi morajo dobro funkcionirati.

Pa da ne bom govoril samo o zdravnikih – krona te ustanove je sestrska ekipa. Paradni konj sta prijaznost in strokovnost sestrskega osebja, danes so to diplomirane medicinske sestre z visokim nivojem znanja. Vedno sem poudarjal, da je v vsaki ustanovi najprej pomemben kader, nato dobra oprema, na tretjem mestu so šele stene in vse ostalo. Ključna je prava ekipa, vključno s kuhinjo, strežnicami in vsemi ostalimi.

Ustanovo torej prepuščate v dobrih rokah. Kdaj jo zapuščate?

Direktorski mandat se mi sicer izteče šele čez dve leti in pol, vendar ga v nobenem primeru ne nameravam speljati do konca. Tako ob upokojitvi kot ob morebitni izvolitvi v evropski parlament pa bom ohranil stik z bolnišnico. Medicinsko delo z lahkoto in veseljem opravljam in pacientke me v nobenem primeru ne bodo izgubile.  Odhod v pokoj pa je odvisen tudi od tega, kaj se bo zgodilo 9. junija. Po tem datumu odhajam na dopust, potem pa se bom odločil.