Polona Farkaš: Vsaka kaplja šteje

Dojenje je najbolj naraven način hranjenja v prvem obdobju življenja, ki otroku prinaša tudi ugodje ter občutek varnosti v materinem naročju. Materino mleko je nenadomestljivo zaradi številnih zaščitnih snovi, dojenje pa pozitivno vpliva tudi na mamo in krepi njeno povezanost z otrokom. Še več prednosti dojenja nam razkriva svetovalka za dojenje, dipl. babica Polona Farkaš, in opozarja tudi na pogosto kritičen odnos družbe tako do mamic, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov ne dojijo, kot do tistih, ki dojenje dojemajo kot nekaj povsem naravnega, in dojijo v javnosti.

Kako se je skozi leta spreminjal odnos do dojenja?

Dojenje je staro toliko kot človeštvo. Skozi zgodovino se je tudi odnos do dojenja spreminjal, predvsem zaradi družbenih norm, sestave družin in skupnosti, v katerih so živele ženske. Do sprememb prihaja tudi zaradi razvoja medicine in znanosti nasploh, pa tudi razvoja prehranskih dodatkov. V antičnih razvitih družbah so na primer dojenje dojemali kot sveto. V srednjem veku pa je, predvsem pri višjih slojih, dojenje postalo nekako nezaželeno, zato so se posluževali dojilj. Otroci, ki niso bili dojeni, so imeli bore možnosti za preživetje.

Zanimivo je, da je bilo kondenzirano mleko tako rekoč po nesreči odkrito že leta 1853 in od takrat naprej se pripravek tudi prodaja. Samo 30 let pozneje pa je bilo mogoče na trgu dobiti že 27 različnih patentiranih pripravkov hrane za otroke, ki niso bili dojeni. In takrat je nedojenje otrok postalo nekakšen »trend«. Žal pa to mleko ni imelo kakšne posebne hranilne vrednosti.
Danes na podlagi znanstvenih dokazov vemo, kako zelo je dojenje pomembno za mamo in za otroka in se zato spet vračamo k naravi. Dojenje pa vpliva tudi na družino in na družbo ter okolje nasploh.

V 60. letih prejšnjega stoletja pa je dojenje že skoraj izumrlo … Zakaj?

Ja, res. Doječe mame v tistem času niso imele več takšne podpore skupnosti, predvsem pa so takrat zelo hitro šle spet v službo. Porodniški dopust je namreč trajal le tri mesece. Oglaševanje pa je adaptirano mleko v tistem času predstavljalo kot najboljšo možno hrano za dojenčke. Večina otrok tiste generacije je tako zrasla ob adaptiranem mleku ali celo prekuhanem, razredčenem kravjem oziroma kozjem mleku.

Poleg tega, da je materino mleko najbolj naravna hrana za dojenčka, ima tudi številne prednosti tako za otroka kot za mamo, kajne?

Pomembno je prehajanje vseh imunoloških snovi od matere preko mleka na otroka, kar zanj pomeni boljše zdravje. Dojeni otroci so manj bolni in zato manj pogosto hospitalizirani. Dojenje ob bolezni je pomembno tudi zaradi preprečevanja dehidracije otroka. Bolan otrok namreč zavrača druge oblike pitja in hranjenja, doji pa se rad. Ob dojenju se dojenčki počutijo predvsem varno, sprejeto in potolaženo.
Mleko vsebuje tudi rastne faktorje, hormone, minerale, vitamine, encime in še in še. Ob samem dojenju pa se sproščajo tudi endorfini – hormoni sreče, ki otročke pomirjajo in uspavajo, zato manj jokajo. Poleg tega materino mleko manj obremenjuje ledvice, pri dojenih otrocih se pojavlja manj sladkorne bolezni, debelosti, tudi nepravilnosti v razvoju čeljusti, ugriza. Dojeni otroci pa naj bi bili po nekaterih raziskavah tudi bolj inteligentni. Dojenje namreč vpliva tudi na razvoj možganov.
Mama pa zaradi dojenja in stika s kožo otroka lažje sprejme in se hitreje naveže nanj. Manj je krvavitev po porodu, porajanje posteljice je hitrejše. Zmanjšajo se rakava obolenja dojk in rodil. Dvigne pa se gostota kostne mase. Družina poleg tega tudi prihrani, tako denar kot čas, saj ni treba prekuhavati in sterilizirati stekleničk ter pripravljati hrane. Če otrok manj joka, to pomeni tudi manj stresa za vso družino, ki lahko preživlja kakovostnejši skupni čas.

Nekatere mamice imajo kljub vsemu težave pri dojenju. Zakaj?

Kot sem že omenila, smo se precej odmaknili od tega, kar je naravno. Včasih so že majhne punčke videle porod, pa mamo pri dojenju, hranjenju … Danes se mamice otroka dostikrat bojijo prijeti, v strahu, da ga poškodujejo … kaj šele podojiti, zaspati z njim v postelji. Zato je pomembno, da jih spodbujamo pri njihovi odločnosti ob pristavljanju otroka, predvsem novorojenčka, k dojki. Otrok je tisti, ki izrazi željo po dojenju, mama pa se mora naučiti te znake prepoznati in ustrezno ukrepati.
Po drugi strani pa je družba zelo kritična, včasih celo agresivna. Tudi vpliv medijev je velik – če ne dojiš, nisi v redu mama; če dojiš, bodo tvoje dojke povešene, telo bo uničeno, slabo boš izgledala … Družba gre v dve skrajnosti in zahteva popolnost z vseh vidikov. Tako so tudi mame pogosto v precepu. Včasih se zato ne odločajo tako, kot same želijo, ampak poskušajo ustrezati družbenim normam.

Vi poskušate mamam pomagati in jih spodbuditi k dojenju, če je le mogoče. Vam uspeva?

Vsako mamo spodbujamo, ji nudimo podporo tako v teoriji kot praksi. Če pa je mama odločena, da ne bo dojila, je nimamo pravice prepričevati v nasprotno. Ji pa seveda predstavimo prednosti zanjo in za otroka, saj slabih plati dojenja praktično ni in ji seveda ponudimo pomoč, če si premisli. Nobene mame pa ne silimo. Po naših izkušnjah je zelo malo mam, pri katerih dojenje res ne steče, saj največkrat vsaj delno dojijo. Vsaka kaplja šteje.
Nedojenih otrok naj bi bilo po lanski statistiki v Sloveniji do tri odstotke, moramo pa vedeti, da to vključuje tudi tiste otroke, katerih mamice zaradi zdravstvenega stanja ali zdravil ne morejo dojiti.
Dojenje je trenutno »in«, zato pogosto prihaja do stigmatizacije mamic, ki iz takšnega ali drugačnega razloga ne dojijo.
Družba trenutno podpira dojenje in če ne dojiš, ne veljaš za popolno mamo, zato lahko pride tudi do stigme. Nikogar ne smemo obsojati. Mi smo dolžni podajati relevantne informacije in ženskam nuditi vso pomoč in podporo, odločitev pa je na vsaki posameznici.

Nekatere mame pa se prav zato, ker je dojenje splošno zaželeno, odločijo za zelo dolgotrajno dojenje. Je lahko kdaj predolgo?

Po WHO je normalno dojenje do sedmega leta. V tem času naj bi otrok tudi čustveno toliko dozorel, da dojenja ne potrebuje več. Družba je tista, ki je postavila merila glede dojenja. Danes velja, da naj bi bili otroci izključno dojeni do pol leta starosti, potem pa ob dopolnilni prehrani še vsaj do drugega leta starosti. Dejstvo pa je tako, da se otrok pred prvim letom običajno ne odstavi. Vsaj ne hoteno.
Tako kot je včasih v vzpostavitev dojenja potrebno vložiti določen trud, ki se potem neskončno obrestuje, tudi odstavljanje ni vedno čisto enostavno. Oboje je proces, ki se ne zgodi čez noč in vključuje vsaj dve osebi, ki v njem vzajemno sodelujeta.