Tanja Čuk je celotno svojo poklicno pot posvetila naši bolnici. Več kot štiri desetletja je bila nepogrešljiva pomoč zdravnikom v operacijski dvorani, kjer je s predanostjo, znanjem in izkušnjami skrbela za nemoten potek operacij. Skozi vse spremembe, tehnološki napredek in izzive v zdravstvu je ostala zvesta svojemu poklicu in kolektivu. Sredi junija bo zaključila svojo kariero in začela novo poglavje življenja – a del nje bo vedno ostal v operacijski dvorani, kjer je pustila neizbrisen pečat.
Zakaj ste se pravzaprav odločili za to poklicno pot?
Od nekdaj sem si želela delati v medicini – že kot otrok sem sanjala, da bom zdravnica. Po končani gimnaziji v Postojni sem se želela vpisati na medicinsko fakulteto, vendar sem se zaradi osebnih razlogov odločila drugače. Ker me je zanimalo le delo v zdravstvu, sem se vpisala na Višjo šolo za zdravstvene delavce v Ljubljani, kjer sem tudi diplomirala.
Že med študijem sem opravljala prakso v postojnski bolnišnici. Jeseni 1984, ko sem bila še absolventka in delala kot vodnica v Postojnski jami, so me iz bolnišnice poklicali in prosili za pomoč, saj so imeli težave s kadrom. Takoj sem sprejela priložnost in začela delati, predvsem na ginekološkem oddelku. Ko sem junija 1985 diplomirala, so se mi odprla vrata v operacijsko sobo in tako se mi je uresničila velika želja.
Kako poteka delo v operacijski dvorani? Katere so pravzaprav vaše naloge?
Inštrumentarke smo medicinske sestre, ki asistiramo pri operativnih posegih. Naša naloga je, da kirurgu pravočasno pripravimo vse potrebne, brezhibne inštrumente ter vnaprej predvidimo, kaj bo morda potreboval. Sodelujemo pri ginekoloških operacijah, carskih rezih, skrbimo pa tudi za sterilizacijo operacijskega materiala.
Delo inštrumentarke zahteva natančnost in zaupanje med ekipo. Kako pomembna je komunikacija z zdravnikom?
Ko sem začela delati, mi je ginekolog, s katerim sem sodelovala, dejal: »Inštrumentarka je strelovod.« Kadar kirurgu ne gre vse gladko, se njegova slaba volja pogosto prenese na sestro ob njem.
Se je to izkazalo za resnično?
Da, vsekakor. Z leti pa se naučiš razumeti zdravnika, s katerim delaš, in bolje predvideti njegove potrebe. Delo v operacijski dvorani zahteva veliko prilagajanja in ni za vsakogar.
Torej to ni poklic za občutljive osebe?
Ne, ni. Danes je sicer drugače, a nekoč so bili zdravniki precej strožji. Če kaj ni potekalo gladko, so znali biti tudi nekoliko glasni. Takšne stvari moraš znati preslišati in se osredotočiti na delo.
Kako pa se spominjate dela v stari porodnišnici?
Na staro bolnišnico imam zelo lepe spomine. Stavba je bila majhna in med seboj smo bili zelo povezani. Danes so oddelki ločeni, operacijska soba je posebej, zato se s kolegicami pogosto skoraj ne vidimo.
Včasih smo bili tudi izjemno varčni, saj je bilo vedno v zraku opozorilo, da je bolnišnica majhna in ogrožena. Sestre smo same izdelovale tampone za operacije, ki so jih v pralnici po uporabi oprali, in nato pripravile za ponovno uporabo. Same smo prale kirurške rokavice in jih po potrebi celo zakrpale. Prekuhavale smo steklene brizgalke. Bilo je drugače kot danes.
Se je to spremenilo že s selitvijo v novo bolnišnico?
Postopoma, z razvojem medicine. Začeli smo uporabljati materiale za enkratno uporabo. Mlajše generacije danes ne znajo več pripraviti tampona iz gaze. Včasih smo delali veliko bolj ekološko, saj je bilo manj odpadkov. Danes je tega precej več.
Vaše delo je turnusno. Se je način dela s časom spreminjal?
Pred nekaj leti smo bile sestre po dopoldanski izmeni v pripravljenosti – doma smo čakale na morebiten klic. Če so nas potrebovali, smo morale takoj priti v bolnišnico. Spomnim se zimskih noči, ko sem se skozi snežni metež odpeljala v službo. Danes imamo 24-urna dežurstva, kar pomeni, da je ena sestra vedno v hiši. To je bistveno boljše, saj se ekipa hitreje zbere, pacienti pa prej dobijo potrebno oskrbo.
Kako ste ob takšnem delu usklajevali delo in družinsko življenje?
Ob pomoči razumevajočih staršev. Z možem sva oba imela službi, kjer vikendi in prazniki niso obstajali. Starši so pazili na hčerki in vedno priskočili na pomoč, kadar sem morala nenadoma v službo.
So mlajše generacije zdravnikov in medicinskih sester drugačne kot včasih?
Zelo dobro sodelujemo. Nimam občutka, da pripadam starejši generaciji. Smo odličen kolektiv, z mladimi imamo podobne interese in poglede na svet.
Mimo aktualnih razmer v zdravstvu ne moremo. Kako jih doživljate?
Včasih sem kar razočarana nad odnosom do pacientov v nekaterih ustanovah. Imam občutek, da postajajo le številke. Tudi pri nas je vedno več birokracije, kar nam jemlje čas za stik s pacientkami, vendar se trudimo, da smo jim dostopne in ohranjamo človeški odnos. Sestra je tista, ki ima s pacientko najtesnejši stik, in tega se zavedamo. Ne poznam zdravnika, sestre ali strežnice, ki bi bili neprijazni ali uradni.
Katere lastnosti so po vašem mnenju še pomembne za delo medicinske sestre?
Za delo z ljudmi moraš imeti naravni občutek in empatijo, ki ti je položena v zibelko. Tega se ne moreš priučiti, nobena šola te tega ne nauči. Enako velja za zdravnike, učitelje, vzgojitelje … Včasih pridejo dekleta na prakso in kmalu ugotovimo, da niso za ta poklic. Želijo si službo s prostimi vikendi in prazniki. To razumem, a če si medicinska sestra, moraš sprejeti, da boš delala tudi takrat, ko drugi počivajo.
Kako vi prenašate znanje na mlajše generacije?
Vse se trudimo prenesti izkušnje in znanje na mlajše kolegice. Tudi sama sem se veliko naučila od starejših in upam, da sem znanje uspešno predala naprej.
Sredi junija se boste upokojili. Kakšni so vaši načrti?
Kot mladenka sem bila pravi knjižni molj, kasneje pa za branje ni bilo več časa. Upam, da bom zdaj več brala. Imam tudi hišo, ki zahteva veliko pozornosti, in psa, ki vsak dan komaj čaka, da si obujem gojzarje in se odpravim na sprehod. Prihajam iz športne družine in imam zelo rada naravo in šport. Predvsem pa se veselim vloge none. Moji otroci so bili včasih zaradi službe prikrajšani, zdaj pa bom to nadoknadila pri vnukih.
fotografija: Valter Leban
