Okolica Postojne je bila naseljena že v kameni dobi, o čemer pričajo številne najdbe kamenega in kostnega orodja in ostankov jamskih bivališč. Kasneje so pisani viri dokaj redki. O Postojni kot prehodni točki med morjem in Ljubljano je poročal že Valvazor, ki opisuje Postojno kot prijeten kraj, kjer so si vsi bivši oskrbniki gradov postavili svoje hiše.
Zaradi slabih higienskih razmer in močne prometne poti proti Italiji, so se večkrat pojavile nalezljive bolezni v obliki epidemij. Tako so v letih 1788, 1790, 1802 in 1807 razsajale črne koze, ki so pobrale veliko število otrok. Leta 1855 pa so vojaki, ki so se vračali iz Lombardije, zanesli kolero, ki je na postojnskem zahtevala preko 400 žrtev. Razen tega so med ljudstvom vladala velika praznoverja, bilo je razširjeno vražarstvo in mazaštvo.
V nekaterih vaseh so bile babice, ki so se ukvarjale, razen s porodi, tudi z zdravljenjem ljudi. Bolezni in nosečnost so spoznale po urinu. Same so varile in pripravljale zdravila in mazila. Prvi zdravnik na postojnskem območju, ki je zapisan v matični knjigi, je dr. Hermagor Zachini, ki je umrl leta 1791.
Glede na tako stanje zdravstva na postojnskem, se je začela pojavljati želja in zahteva po bolnišnici.